Danes je bila na omizju premierjev spet načeta tema, ali se moramo ukvarjati s preteklostjo ali je bolje, da ne in gledamo v prihodnost. Seveda je bolje gledati v prihodnost, a samo, če imaš preteklost pospravljeno. Zakaj jo moramo imeti pospravljeno? In pospravljeno kako oz. česa?
Buu, duhovi iz preteklosti so tu
No, predvsem se moramo o zelo pomembnih zadevah v preteklosti, ki zahtevajo jasne odgovore, poenotiti, odgovorno dobiti objektivne in resnične odgovore in jih sprejeti. Drugače se bo vsakič, ko bo to vprašanje prišlo na plano, bodisi ker bo nek naš potomec nekje direktno vprašal ali pa bo nek problem imel povezavo s tem dogodkom iz preteklosti, vnel nekonstruktiven spor, kaj se je v resnici zgodilo. No, v bistvu se zgodi to, kar se nam dogaja danes, sredi krize, ko smo povsem blokirani s temi vprašanji, čeprav bi vsi želeli, da so rešena. Temu rečemo, da nas preganjajo duhovi iz preteklosti.
Kaj je potrebno počistiti in česa ne?
Katere so teme, ki jih moramo imeti pravilno odgovorjene? Če smo konkretni, zločin v Hudi jami potrebuje čimbolj jasne odgovore, kdo je tam bil ubit, ali je to bil zločin in če da, kdo je odgovoren za zločin. Medtem ko vprašanje, ali je leta 1991 tedanja oblast podpirala osamosvojitev slovenskega naroda ali ji nasprotovala, pa lahko ostane odgovorjena na način, da so mnenja o tem deljena in da objektivnega, skupnega in točnega odgovora nimamo in lahko tudi z deljenimi mnenji živimo in gremo dalje.
Od kod razlika med tema dvema temama iz preteklosti. Preprosto, ko te bo otrok vprašal, kaj se je zgodilo v tisti jami, mi pa rečemo, da se ne ve točno in da krivcev nikoli nismo identificirali, bo to preprosto nemoralno, sramotno in necivilizacijsko. Umor se že tisočletja razišče in krivca najde, ko se to res ne uspe, umor zastara. To se da razumeti. Vojni zločin v naši civilizaciji ne zastara, vedno se lahko ugotovi krivce in ključna dejstva, če se hoče.
Zato bi odgovor otroku, da nimamo odgovorov, v bistvu povedal, da nismo hoteli ugotoviti in da smo prikrili enega najhujših zločinov in da smo nekako celo sokrivci. Tega si ne smemo dovoliti, to se nam že dogaja, preteklost nas preganja in te krivde ne moremo več skriti. Izgubimo lahko cele generacije otrok, ki ne bodo mogli biti domoljubi. No, to so danes že ugotovili na omizju.
To smo dolžni otrokom, domoljubje je dediščina, ki jo moramo zapustiti
Dva predsednika sta sicer govorila, da je razčiščevanje preteklosti direktno povezano z domoljubjem, dva, da pojdimo naprej, da spremeniti ne moremo nič. Žal nam je prejšnji režim pustil eno res grdo moralno luknjo - etično relativnost. Da resnica ni toliko vredna, kot jo nekateri cenijo. Da je več resnic in podobno. O tem drugič. A, kaj lahko ponudimo svojim otrokom, če za nič ne moremo reči, da je res. V kaj naj verjamejo?
Za drugo vprašanje, kdo je osamosvojitev podpiral ali ne, pa je povsem korektno, če rečemo, da je to politično vprašanje, da so ocene in mnenja deljena in predvsem v naših zakonih ni zahteve, da se take stvari presoja na nekih institucijah in je družbeno sprejemljivo, da se tega ne sodi. Morda bi nekateri želeli, da se njihovo oceno in dokaze sprejme kot resnico, a vendar nimajo nobene pravice to resnico vsiliti nekomu, ki želi misliti drugače. To je del pluralizma in demokracije in zato ne samo sprejemljivo, ampak celo pozitivno.
Evo, to se lahko pozabi in se gre naprej. Ko otrok ali vnuk vpraša, povemo obe strani in povemo, da je ok, če se različno misli, in omeni pravico do različnih mnenj, da pa zgodovinarji čez čas utegnejo dati bolj objektivne informacije. In smo ok, kot tudi naš cenjeni naslednik, ki se bo naučil živeti z ljudmi različnih prepričanj, ne kot mi, ki so nas učili povsem drugače.
Resnica osvobaja, v laž smo ujeti
Če ne govorimo o stvareh, za katere ni prav, da se ne razrešijo, se temu reče skrivanje pred resnico in tabu. To vedno vodi v težave. Resnica osvobaja, ravno sedaj, ko resnice o Hudi jami nočemo vedeti, raziskati in se z njo soočiti, smo ujetniki te laži in krivde. Vsi se nekako čutimo krive in zato želimo pred tem pobegniti.
Pa nismo vsi krivi, niti niso krivi partizani, ampak ozek krog odločevalcev, ki je ta zločin v svoji zaslepljenosti ukazal. Oni niso nikogaršnji prijatelji, tega niso počeli v imenu niti partizanov, kaj šele ljudstva. Kvečjemu lahko rečemo, da je to še zadnji grozoten odmev tragične državljanske vojne. A po svoji naravi je hud zločin. Če bi se to enkrat jasno povedalo in kdo so odgovorni, bi vsa krivda padla na nekaj njih, vsi ostali pa bi bili osvobojeni.
Nikomur jih ni treba zagovarjati ali se v njihovem imenu čutiti krive. Nekdo izvaja manipulacijo, da se pristaši leve opcije na slovenskem čutijo dolžne nekako zagovarjati ta zločin. Zakaj? Če ga vsi enotno obsodimo, to ne bo nobena zmaga desnice ali poraz levice oz. omadeževanje spomina na partizane. Celo bolje, veliko večino, poštene partizane se bo lahko povsem distanciralo od zločinov, ki so jih zagrešile ozke povojne oblastne ekipe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar