Danes je bila na omizju premierjev spet načeta tema, ali se moramo ukvarjati s preteklostjo ali je bolje, da ne in gledamo v prihodnost. Seveda je bolje gledati v prihodnost, a samo, če imaš preteklost pospravljeno. Zakaj jo moramo imeti pospravljeno? In pospravljeno kako oz. česa?
Buu, duhovi iz preteklosti so tu
No, predvsem se moramo o zelo pomembnih zadevah v preteklosti, ki zahtevajo jasne odgovore, poenotiti, odgovorno dobiti objektivne in resnične odgovore in jih sprejeti. Drugače se bo vsakič, ko bo to vprašanje prišlo na plano, bodisi ker bo nek naš potomec nekje direktno vprašal ali pa bo nek problem imel povezavo s tem dogodkom iz preteklosti, vnel nekonstruktiven spor, kaj se je v resnici zgodilo. No, v bistvu se zgodi to, kar se nam dogaja danes, sredi krize, ko smo povsem blokirani s temi vprašanji, čeprav bi vsi želeli, da so rešena. Temu rečemo, da nas preganjajo duhovi iz preteklosti.
Kaj je potrebno počistiti in česa ne?
Katere so teme, ki jih moramo imeti pravilno odgovorjene? Če smo konkretni, zločin v Hudi jami potrebuje čimbolj jasne odgovore, kdo je tam bil ubit, ali je to bil zločin in če da, kdo je odgovoren za zločin. Medtem ko vprašanje, ali je leta 1991 tedanja oblast podpirala osamosvojitev slovenskega naroda ali ji nasprotovala, pa lahko ostane odgovorjena na način, da so mnenja o tem deljena in da objektivnega, skupnega in točnega odgovora nimamo in lahko tudi z deljenimi mnenji živimo in gremo dalje.
Od kod razlika med tema dvema temama iz preteklosti. Preprosto, ko te bo otrok vprašal, kaj se je zgodilo v tisti jami, mi pa rečemo, da se ne ve točno in da krivcev nikoli nismo identificirali, bo to preprosto nemoralno, sramotno in necivilizacijsko. Umor se že tisočletja razišče in krivca najde, ko se to res ne uspe, umor zastara. To se da razumeti. Vojni zločin v naši civilizaciji ne zastara, vedno se lahko ugotovi krivce in ključna dejstva, če se hoče.
Zato bi odgovor otroku, da nimamo odgovorov, v bistvu povedal, da nismo hoteli ugotoviti in da smo prikrili enega najhujših zločinov in da smo nekako celo sokrivci. Tega si ne smemo dovoliti, to se nam že dogaja, preteklost nas preganja in te krivde ne moremo več skriti. Izgubimo lahko cele generacije otrok, ki ne bodo mogli biti domoljubi. No, to so danes že ugotovili na omizju.
To smo dolžni otrokom, domoljubje je dediščina, ki jo moramo zapustiti
Dva predsednika sta sicer govorila, da je razčiščevanje preteklosti direktno povezano z domoljubjem, dva, da pojdimo naprej, da spremeniti ne moremo nič. Žal nam je prejšnji režim pustil eno res grdo moralno luknjo - etično relativnost. Da resnica ni toliko vredna, kot jo nekateri cenijo. Da je več resnic in podobno. O tem drugič. A, kaj lahko ponudimo svojim otrokom, če za nič ne moremo reči, da je res. V kaj naj verjamejo?
Za drugo vprašanje, kdo je osamosvojitev podpiral ali ne, pa je povsem korektno, če rečemo, da je to politično vprašanje, da so ocene in mnenja deljena in predvsem v naših zakonih ni zahteve, da se take stvari presoja na nekih institucijah in je družbeno sprejemljivo, da se tega ne sodi. Morda bi nekateri želeli, da se njihovo oceno in dokaze sprejme kot resnico, a vendar nimajo nobene pravice to resnico vsiliti nekomu, ki želi misliti drugače. To je del pluralizma in demokracije in zato ne samo sprejemljivo, ampak celo pozitivno.
Evo, to se lahko pozabi in se gre naprej. Ko otrok ali vnuk vpraša, povemo obe strani in povemo, da je ok, če se različno misli, in omeni pravico do različnih mnenj, da pa zgodovinarji čez čas utegnejo dati bolj objektivne informacije. In smo ok, kot tudi naš cenjeni naslednik, ki se bo naučil živeti z ljudmi različnih prepričanj, ne kot mi, ki so nas učili povsem drugače.
Resnica osvobaja, v laž smo ujeti
Če ne govorimo o stvareh, za katere ni prav, da se ne razrešijo, se temu reče skrivanje pred resnico in tabu. To vedno vodi v težave. Resnica osvobaja, ravno sedaj, ko resnice o Hudi jami nočemo vedeti, raziskati in se z njo soočiti, smo ujetniki te laži in krivde. Vsi se nekako čutimo krive in zato želimo pred tem pobegniti.
Pa nismo vsi krivi, niti niso krivi partizani, ampak ozek krog odločevalcev, ki je ta zločin v svoji zaslepljenosti ukazal. Oni niso nikogaršnji prijatelji, tega niso počeli v imenu niti partizanov, kaj šele ljudstva. Kvečjemu lahko rečemo, da je to še zadnji grozoten odmev tragične državljanske vojne. A po svoji naravi je hud zločin. Če bi se to enkrat jasno povedalo in kdo so odgovorni, bi vsa krivda padla na nekaj njih, vsi ostali pa bi bili osvobojeni.
Nikomur jih ni treba zagovarjati ali se v njihovem imenu čutiti krive. Nekdo izvaja manipulacijo, da se pristaši leve opcije na slovenskem čutijo dolžne nekako zagovarjati ta zločin. Zakaj? Če ga vsi enotno obsodimo, to ne bo nobena zmaga desnice ali poraz levice oz. omadeževanje spomina na partizane. Celo bolje, veliko večino, poštene partizane se bo lahko povsem distanciralo od zločinov, ki so jih zagrešile ozke povojne oblastne ekipe.
četrtek, 25. junij 2015
sobota, 20. junij 2015
"Levi establišment" - koristen naziv
Za uvod
Z nazivom establišment lahko označimo skupine in posameznike, ki so na formalni ali neformalni oblasti, ljudje bi rekli tudi "pri koritu", bodisi v državni upravi, širšem javnem sektorju ali civilni družbi povezani z državnim aparatom. Zaradi dolgoletne vladavine t.i. leve opcije zadnja desetletja in spolitiziranosti oz. razdeljenosti slovenske družbe na splošno, lahko vsi priznamo, da je establišment v Sloveniji veliko bolj povezan z levo opcijo, kot ne.
SSKJ pravi da je establišment "uveljavljena plast ljudi, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red v družbi." Definicija mi je všeč, verjetno je bila napisana z mislijo na tiste elite, ki jih je naša revolucija odpravljala. Če tako označimo naš, levi establišment, bo kdo še spremenil definicijo.
Volilci levice niso levi establišment, a ...
Vsem navadnim državljanom, socialno ali levo usmerjenim Slovencem, naj takoj povem, da levi establišment praviloma nima nič skupnega z njimi. Pripadniki levega establišmenta namreč sploh niso nujno ljudje levih načel, še manj pa dejanj. Vsi po vrsti imajo veliko višje plače kot "mali ljudje" za katere naj bi se v svoji levi naravnanosti baje borili. V resnici jih za navadnega človeka ali delavca bolj malo skrbi. Navadni ljudje imajo vsa ta leta vedno manj, z davki pa plačujejo visoke plače tega levega establišmenta. Že sam naziv "levi establišment" je paradoks, oksimoron oz. sam sebi nasprotje. Kako si lahko "levi" in del vladajoče manjšine?! V resnici pa je samo beseda "levi" - pač debela laž.
... ga podpirajo in predvsem drago plačujejo!
A v resnici levo usmerjeni običajni ljudje še kako imajo nekaj skupnega z levim establišmentom. Prvič, plačujejo ga preko davkov in predragega javnega sektorja, ker naj bi jih ta baje branil pred krivičnostjo družbe in drugič, volijo ga preko politične opcije, ki v bistvu omogoča to izkoriščanje. Da, levi establišment sicer parazitira nas vse, a še posebej, moralno izkorišča običajnega, socialnega človeka, ki verjame njihovim neiskrenim stališčem.
Poglejmo recimo nasprotnike prodaje Telekoma in to so praviloma ravno člani levega establišmenta. Trdijo, da ga ne smemo prodati, ker je naš in so ga zgradili vsi naši ljudje. Recimo, moj prijatelj, ki je pošten, običajen državljan s poudarjenim socialnim čutom, verjame, da ima neko korist slovensko ljudstvo, če Telekom ostane "naš". In ko nasprotniki prodaje preprečijo, da se Telekom proda, sicer oškodujejo tako mene kot mojega soseda, (to, upam, vemo) vendar njega še prevarijo, da jih skrbi zanj in njegove sonarodnjake in zlorabijo, da jih na volitvah podpira in ohranja na oblasti.
Zakaj ga imamo pri nas tako veliko?
Da je levi establišment tako močan pri nas je povsem naravno, še posebej, ker neke "dekomunizacije", lustracije ali kakega drugega nacionalnega ukrepa za pluralizacijo oz. svetovno nazorsko uravnoteženje nestrankarskih organizacij, kot so šolstvo, sodstvo, policija, mediji ipd., nismo opravili. Še več, t.i. tranzicijska levica je ohranitev te poglavitne moči očitno ves čas po osamosvojitvi imela za svoj strateški cilj, s katerim je ohranila svoje pozicije.
Misliti, da tega ne bi bilo treba, da je dovolj, da rečemo, sedaj smo večstrankarski in vsi pluralni, je zelo naivno. Veliko energije je bilo namreč v enopartijskem sistemu vloženo, da so se vsi ti družbeni podsistemi očistili, "komunizirali" in postali aktivni del "ljudske revolucije". To je bil povsem uraden in vsem poznan proces, Če si hotel biti na neki pomembni funkciji, si moral biti član partije. To se je vedelo. Redke izjeme to samo potrjujejo.
Ne samo, da so s tem najpomembnejši sistemi v družbi postali ideološko usmerjeni, izgradili so tudi kulturo kadrovanja pravih ("naših") in presojanja ljudi po lojalnosti oz. konformizmu. To drugo se še bolj zakorenini. Obenem pa se je praktično vsa družba indoktrinirala z idejo nazadnjaške desnice, ki se enači z zločinskimi interesi kapitalistov, nazadnjaško družbeno diktaturo cerkve in maščevanjem nad potomci partizanov. Tako se še vedno levi bojijo desnih in obratno. A to še bolj poskrbi, da se kadruje samo naše.
Mar ne izgine ta problem sam po sebi?
Naivno ali zavajujoče je torej trditi, da so pomembni družbeni podsistemi, kot so šolstvo, sodstvo, policija ideološko neobremenjeni ali nevtralni. Zaradi dvojega, prvič, ker so bili skomunizirani in drugič, ker so se navadili, da promovirajo samo "naše", že logika na torej pove, da so takšni v veliki meri še sedaj. Vsi so ideološko nagnjeni na levo in se bojijo desnih.
Tako je naš establišment "levi" le zato, ker se boji "desnih" strank in voli "leve" stranke, ki ga ohranjajo na oblasti, s tem pa je v svojem bistvu dejansko anti-levi, saj zavira spremembe in napredek.
Se bolj žalostno pa tako tudi "leve" stranke, ki jih ta establišment voli, le-te spreminja v anti-leve stranke, ki dušijo razvoj in napredek in v bistvu povsem zatirajo prave leve stranke.
Bolezen družbe, ki škodi vsem
Vsa "bolezen" slovenskega družbeno političnega prostora in naše stagnacije se tako vrti okoli prevelike moči tega t.i. levega establišmenta, katerega orodje so t.i. leve stranke, da v javnosti igrajo na čustva vse bolj revnega ljudstva in prikrivajo svoj edini resnični cilj - ostati privilegirana skupina, ki izkorišča ljudstvo.
Seveda obstaja demokratična in ne-sovražna rešitev oz. zdravilo, kot vsako pravo zdravilo pa se mora lotiti vzrokov te bolezni.
Če ste to prebrali, napišite komentar ali kaj je storiti.
Z nazivom establišment lahko označimo skupine in posameznike, ki so na formalni ali neformalni oblasti, ljudje bi rekli tudi "pri koritu", bodisi v državni upravi, širšem javnem sektorju ali civilni družbi povezani z državnim aparatom. Zaradi dolgoletne vladavine t.i. leve opcije zadnja desetletja in spolitiziranosti oz. razdeljenosti slovenske družbe na splošno, lahko vsi priznamo, da je establišment v Sloveniji veliko bolj povezan z levo opcijo, kot ne.
SSKJ pravi da je establišment "uveljavljena plast ljudi, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red v družbi." Definicija mi je všeč, verjetno je bila napisana z mislijo na tiste elite, ki jih je naša revolucija odpravljala. Če tako označimo naš, levi establišment, bo kdo še spremenil definicijo.
Volilci levice niso levi establišment, a ...
Vsem navadnim državljanom, socialno ali levo usmerjenim Slovencem, naj takoj povem, da levi establišment praviloma nima nič skupnega z njimi. Pripadniki levega establišmenta namreč sploh niso nujno ljudje levih načel, še manj pa dejanj. Vsi po vrsti imajo veliko višje plače kot "mali ljudje" za katere naj bi se v svoji levi naravnanosti baje borili. V resnici jih za navadnega človeka ali delavca bolj malo skrbi. Navadni ljudje imajo vsa ta leta vedno manj, z davki pa plačujejo visoke plače tega levega establišmenta. Že sam naziv "levi establišment" je paradoks, oksimoron oz. sam sebi nasprotje. Kako si lahko "levi" in del vladajoče manjšine?! V resnici pa je samo beseda "levi" - pač debela laž.
... ga podpirajo in predvsem drago plačujejo!
A v resnici levo usmerjeni običajni ljudje še kako imajo nekaj skupnega z levim establišmentom. Prvič, plačujejo ga preko davkov in predragega javnega sektorja, ker naj bi jih ta baje branil pred krivičnostjo družbe in drugič, volijo ga preko politične opcije, ki v bistvu omogoča to izkoriščanje. Da, levi establišment sicer parazitira nas vse, a še posebej, moralno izkorišča običajnega, socialnega človeka, ki verjame njihovim neiskrenim stališčem.
Poglejmo recimo nasprotnike prodaje Telekoma in to so praviloma ravno člani levega establišmenta. Trdijo, da ga ne smemo prodati, ker je naš in so ga zgradili vsi naši ljudje. Recimo, moj prijatelj, ki je pošten, običajen državljan s poudarjenim socialnim čutom, verjame, da ima neko korist slovensko ljudstvo, če Telekom ostane "naš". In ko nasprotniki prodaje preprečijo, da se Telekom proda, sicer oškodujejo tako mene kot mojega soseda, (to, upam, vemo) vendar njega še prevarijo, da jih skrbi zanj in njegove sonarodnjake in zlorabijo, da jih na volitvah podpira in ohranja na oblasti.
Zakaj ga imamo pri nas tako veliko?
Da je levi establišment tako močan pri nas je povsem naravno, še posebej, ker neke "dekomunizacije", lustracije ali kakega drugega nacionalnega ukrepa za pluralizacijo oz. svetovno nazorsko uravnoteženje nestrankarskih organizacij, kot so šolstvo, sodstvo, policija, mediji ipd., nismo opravili. Še več, t.i. tranzicijska levica je ohranitev te poglavitne moči očitno ves čas po osamosvojitvi imela za svoj strateški cilj, s katerim je ohranila svoje pozicije.
Misliti, da tega ne bi bilo treba, da je dovolj, da rečemo, sedaj smo večstrankarski in vsi pluralni, je zelo naivno. Veliko energije je bilo namreč v enopartijskem sistemu vloženo, da so se vsi ti družbeni podsistemi očistili, "komunizirali" in postali aktivni del "ljudske revolucije". To je bil povsem uraden in vsem poznan proces, Če si hotel biti na neki pomembni funkciji, si moral biti član partije. To se je vedelo. Redke izjeme to samo potrjujejo.
Ne samo, da so s tem najpomembnejši sistemi v družbi postali ideološko usmerjeni, izgradili so tudi kulturo kadrovanja pravih ("naših") in presojanja ljudi po lojalnosti oz. konformizmu. To drugo se še bolj zakorenini. Obenem pa se je praktično vsa družba indoktrinirala z idejo nazadnjaške desnice, ki se enači z zločinskimi interesi kapitalistov, nazadnjaško družbeno diktaturo cerkve in maščevanjem nad potomci partizanov. Tako se še vedno levi bojijo desnih in obratno. A to še bolj poskrbi, da se kadruje samo naše.
Mar ne izgine ta problem sam po sebi?
Naivno ali zavajujoče je torej trditi, da so pomembni družbeni podsistemi, kot so šolstvo, sodstvo, policija ideološko neobremenjeni ali nevtralni. Zaradi dvojega, prvič, ker so bili skomunizirani in drugič, ker so se navadili, da promovirajo samo "naše", že logika na torej pove, da so takšni v veliki meri še sedaj. Vsi so ideološko nagnjeni na levo in se bojijo desnih.
Tako je naš establišment "levi" le zato, ker se boji "desnih" strank in voli "leve" stranke, ki ga ohranjajo na oblasti, s tem pa je v svojem bistvu dejansko anti-levi, saj zavira spremembe in napredek.
Se bolj žalostno pa tako tudi "leve" stranke, ki jih ta establišment voli, le-te spreminja v anti-leve stranke, ki dušijo razvoj in napredek in v bistvu povsem zatirajo prave leve stranke.
Bolezen družbe, ki škodi vsem
Vsa "bolezen" slovenskega družbeno političnega prostora in naše stagnacije se tako vrti okoli prevelike moči tega t.i. levega establišmenta, katerega orodje so t.i. leve stranke, da v javnosti igrajo na čustva vse bolj revnega ljudstva in prikrivajo svoj edini resnični cilj - ostati privilegirana skupina, ki izkorišča ljudstvo.
Seveda obstaja demokratična in ne-sovražna rešitev oz. zdravilo, kot vsako pravo zdravilo pa se mora lotiti vzrokov te bolezni.
Če ste to prebrali, napišite komentar ali kaj je storiti.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)