sobota, 20. junij 2015

"Levi establišment" - koristen naziv

Za uvod 

Z nazivom establišment lahko označimo skupine in posameznike, ki so na formalni ali neformalni oblasti, ljudje bi rekli tudi "pri koritu", bodisi v državni upravi, širšem javnem sektorju ali civilni družbi povezani z državnim aparatom. Zaradi dolgoletne vladavine t.i. leve opcije zadnja desetletja in spolitiziranosti oz. razdeljenosti slovenske družbe na splošno, lahko vsi priznamo, da je establišment v Sloveniji veliko bolj povezan z levo opcijo, kot ne.

SSKJ pravi da je establišment "uveljavljena plast ljudi, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red v družbi." Definicija mi je všeč, verjetno je bila napisana z mislijo na tiste elite, ki jih je naša revolucija odpravljala. Če tako označimo naš, levi establišment, bo kdo še spremenil definicijo.

Volilci levice niso levi establišment, a ...

Vsem navadnim državljanom, socialno ali levo usmerjenim Slovencem, naj takoj povem, da levi establišment praviloma nima nič skupnega z njimi. Pripadniki levega establišmenta namreč sploh niso nujno ljudje levih načel, še manj pa dejanj. Vsi po vrsti imajo veliko višje plače kot "mali ljudje" za katere naj bi se v svoji levi naravnanosti baje borili. V resnici jih za navadnega človeka ali delavca bolj malo skrbi. Navadni ljudje imajo vsa ta leta vedno manj, z davki pa plačujejo visoke plače tega levega establišmenta. Že sam naziv "levi establišment" je paradoks, oksimoron oz. sam sebi nasprotje. Kako si lahko "levi" in del vladajoče manjšine?! V resnici pa je samo beseda "levi" - pač debela laž.

... ga podpirajo in predvsem drago plačujejo!

A v resnici levo usmerjeni običajni ljudje še kako imajo nekaj skupnega z levim establišmentom. Prvič, plačujejo ga preko davkov in predragega javnega sektorja, ker naj bi jih ta baje branil pred krivičnostjo družbe in drugič, volijo ga preko politične opcije, ki v bistvu omogoča to izkoriščanje. Da, levi establišment sicer parazitira nas vse, a še posebej, moralno izkorišča običajnega, socialnega človeka, ki verjame njihovim neiskrenim stališčem.

Poglejmo recimo nasprotnike prodaje Telekoma in to so praviloma ravno člani levega establišmenta. Trdijo, da ga ne smemo prodati, ker je naš in so ga zgradili vsi naši ljudje. Recimo, moj prijatelj, ki je pošten, običajen državljan s poudarjenim socialnim čutom, verjame, da ima neko korist slovensko ljudstvo, če Telekom ostane "naš". In ko nasprotniki prodaje preprečijo, da se Telekom proda, sicer oškodujejo tako mene kot mojega soseda, (to, upam, vemo) vendar njega še prevarijo, da jih skrbi zanj in njegove sonarodnjake in zlorabijo, da jih na volitvah podpira in ohranja na oblasti.

Zakaj ga imamo pri nas tako veliko?

Da je levi establišment tako močan pri nas je povsem naravno, še posebej, ker neke "dekomunizacije", lustracije ali kakega drugega nacionalnega ukrepa za pluralizacijo oz. svetovno nazorsko uravnoteženje nestrankarskih organizacij, kot so šolstvo, sodstvo, policija, mediji ipd., nismo opravili. Še več, t.i. tranzicijska levica je ohranitev te poglavitne moči očitno ves čas po osamosvojitvi imela za svoj strateški cilj, s katerim je ohranila svoje pozicije.

Misliti, da tega ne bi bilo treba, da je dovolj, da rečemo, sedaj smo večstrankarski in vsi pluralni, je zelo naivno. Veliko energije je bilo namreč v enopartijskem sistemu vloženo, da so se vsi ti družbeni podsistemi očistili, "komunizirali" in postali aktivni del "ljudske revolucije". To je bil povsem uraden in vsem poznan proces, Če si hotel biti na neki pomembni funkciji, si moral biti član partije. To se je vedelo. Redke izjeme to samo potrjujejo.

Ne samo, da so s tem najpomembnejši sistemi v družbi postali ideološko usmerjeni, izgradili so tudi  kulturo kadrovanja pravih ("naših") in presojanja ljudi po lojalnosti oz. konformizmu. To drugo se še bolj zakorenini. Obenem pa se je praktično vsa družba indoktrinirala z idejo nazadnjaške desnice, ki se enači z zločinskimi interesi kapitalistov, nazadnjaško družbeno diktaturo cerkve in maščevanjem nad potomci partizanov. Tako se še vedno levi bojijo desnih in obratno. A to še bolj poskrbi, da se kadruje samo naše.

Mar ne izgine ta problem sam po sebi?

Naivno ali zavajujoče je torej trditi, da so pomembni družbeni podsistemi, kot so šolstvo, sodstvo, policija ideološko neobremenjeni ali nevtralni. Zaradi dvojega, prvič, ker so bili skomunizirani in drugič, ker so se navadili, da promovirajo samo "naše", že logika na torej pove, da so takšni v veliki meri še sedaj. Vsi so ideološko nagnjeni na levo in se bojijo desnih.

Tako je naš establišment "levi" le zato, ker se boji "desnih" strank in voli "leve" stranke, ki ga ohranjajo na oblasti, s tem pa je v svojem bistvu dejansko anti-levi, saj zavira spremembe in napredek.
Se bolj žalostno pa tako tudi "leve" stranke, ki jih ta establišment voli, le-te spreminja v anti-leve stranke, ki dušijo razvoj in napredek in v bistvu povsem zatirajo prave leve stranke.

Bolezen družbe, ki škodi vsem

Vsa "bolezen" slovenskega družbeno političnega prostora in naše stagnacije se tako vrti okoli prevelike moči tega t.i. levega establišmenta, katerega orodje so t.i. leve stranke, da v javnosti igrajo na čustva vse bolj revnega ljudstva in prikrivajo svoj edini resnični cilj - ostati privilegirana skupina, ki izkorišča ljudstvo.

Seveda obstaja demokratična in ne-sovražna rešitev oz. zdravilo, kot vsako pravo zdravilo pa se mora lotiti vzrokov te bolezni.

Če ste to prebrali, napišite komentar ali kaj je storiti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar